Zanima me kaj naj storim. Star sem 26 let in sem brez službe. Nimam niti enega dneva delovnih izkušen. Sit sem pošiljanja prošenj in praznih klicev brez konkretnih odgovorov. A se splača še pri teh letih znova opravljat prekvalifikacijo. Sit sem da sem zmeraj na nuli z denarjem, da pri skoraj 30 ne bom ustvaril skoraj nič. Še bolj siti so moji starši, ki bi radi videli da doprinesem nekaj v skupni družinski proračun.
Po izobrazbi sem gastronomski tehnik in inženir transportne logistike.
Kot gostinec se ne vidim, ker sem šel na to smer po volji staršev, manjkata mi tudi nadarjenost, sposobnost delovanja v tej panogi in veselje, imam probleme z ročnimi spretnosti, natančnostjo in hitrostjo.
Kot inženir transportne logistike, sem pridobil zgolj teoretična znanja, ki koristijo bore malo. Poklicno bi lahko opravljal delo komisionarja, nabavnika, vodjo sklaidšča, vendar mi ne uspe dobit niti dela za skladiščnika. Poizkušal sem tudi preko zaposlovalnih agencij, kjer so mi večkrat zavrnili prošnjo za razpisana delovna mesta, ker sem predaleč doma.
V mojem kraju imamo zgolj eno resno večjo podjetje, ki pa išče strojnike, kovinarje, elektronike in metalurge. To podjetje je tudi zaželjen delodajalec, tako da bi zelo težko prišel noter. Mnogo proizvodnjih podjetij je odšlo tekom leta v štečaj, določena pa iščejo zgolj še strojnike.
Moje dosedanje delovne izkušnje sem pridobil prek študenta, kjer sem bolj kot ne opravljal proizvodnja dela, se pravi kot "nadomestek robota", delo na CNC strojih, sestavljanje okenskih okvirov, barvanje in peskanje kovinskih konstrukcij, delo na pakirni linij (to je najbližje kjer sem opravljal delo v moji stroki). Skratka pridobil nisem nič pravih delovnih izkušenj.
Epilog. Kaj točno sem si želel postat? Vedno mi je ležala zgodovina, odlično sem si zapomnil razne dogodke, kraje in čas dogajanja. Najraje bi se videl kot kak zgodovinar, arheolog, po mojem bi mi odlično šle družboslovne vede. Sam žal živimo v kruti realnosti, ta kader je zelo slabo iskan, poznam dosti diplomiranih zgodovinarjev, ki so brez dela.
LP
Po izobrazbi sem gastronomski tehnik in inženir transportne logistike.
Kot gostinec se ne vidim, ker sem šel na to smer po volji staršev, manjkata mi tudi nadarjenost, sposobnost delovanja v tej panogi in veselje, imam probleme z ročnimi spretnosti, natančnostjo in hitrostjo.
Kot inženir transportne logistike, sem pridobil zgolj teoretična znanja, ki koristijo bore malo. Poklicno bi lahko opravljal delo komisionarja, nabavnika, vodjo sklaidšča, vendar mi ne uspe dobit niti dela za skladiščnika. Poizkušal sem tudi preko zaposlovalnih agencij, kjer so mi večkrat zavrnili prošnjo za razpisana delovna mesta, ker sem predaleč doma.
V mojem kraju imamo zgolj eno resno večjo podjetje, ki pa išče strojnike, kovinarje, elektronike in metalurge. To podjetje je tudi zaželjen delodajalec, tako da bi zelo težko prišel noter. Mnogo proizvodnjih podjetij je odšlo tekom leta v štečaj, določena pa iščejo zgolj še strojnike.
Moje dosedanje delovne izkušnje sem pridobil prek študenta, kjer sem bolj kot ne opravljal proizvodnja dela, se pravi kot "nadomestek robota", delo na CNC strojih, sestavljanje okenskih okvirov, barvanje in peskanje kovinskih konstrukcij, delo na pakirni linij (to je najbližje kjer sem opravljal delo v moji stroki). Skratka pridobil nisem nič pravih delovnih izkušenj.
Epilog. Kaj točno sem si želel postat? Vedno mi je ležala zgodovina, odlično sem si zapomnil razne dogodke, kraje in čas dogajanja. Najraje bi se videl kot kak zgodovinar, arheolog, po mojem bi mi odlično šle družboslovne vede. Sam žal živimo v kruti realnosti, ta kader je zelo slabo iskan, poznam dosti diplomiranih zgodovinarjev, ki so brez dela.
LP
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 27 Feb 2017 21:25
