žalostnamama napisal:Prikaži citat
Naj še jaz opišem kot mati (do konca strta) svoj odnos z otrokoma. Po 45 letih mi je pred pol leta umrl mož (oče) od takrat naprej je pri nas vse narobe. Otrokoma sva nudila vse. Celo brezplačno bivanje celih 45 let, hčeri z družino na razpolago moževo rojstno hišo, sinu, ki je še samski pri 44 pa garsonjero z lastnim vhodom v najini hiši. Že v času moževe bolezni sta se nama otroka popolnoma odtujila, nobene moralne pomoči, sočutja, fizično pomoč od sina sem dobila, če sem prosila zanjo vsakič sproti.....ko sem hčeri očitala, da mi ne stoji ob strani ko je oče tako hudo bolan mi je zabrusila"Za svojega moža boš pa že poskrbela, a je to tako težko". Ne ni težko, sem ji odgovorila, jaz potrebujem le malce moralne podpore, mogoče kakšno vprašanje kot naprimer, mami kako si, si utrujena, potrebuješ pomoč, bi se morda rada naspala po osmih mukotrpnih mesecih.....ne nič od tega nisem dobila ne od sina in ne od hčere. Ko sem nekaj očitala sinu, v zvezi z peskom za grob, mi je zabrusil "dej ****** tih bot, k te bom usekal" Tolažim se s tem, da so to besede alkoholika in delomrzneža ki že več kot deset let vleče socialno podporo namesto, da bi se lotil kakšnega dela. Hči je imela bučno zabavo z avsenikovo glasbo točno en mesec po očetovi smrti, ko sem jih želela utišati mi je zabrusila, da sem zmešana in da vsak žaluje po svoje. Prosila sem jo, naj vsaj meni dovoli v miru žalovati. Zdaj po 7 mesecih pa je njuna skrb samo še ta, kaj bo kdo podedoval in vsaka druga beseda, trenutno smo trije gospodarji nimaš ti kaj za govorit. Nihče me v tem času ni niti enkrat vprašal, kako sem, kako se počutim, sem osamljena, kaj potrebujem.....Ko sem hčer vprašala zakaj tako grdo ravna z mano, kaj sem ji storila, pa mi je odgovorila "Kaj ti pa hočem? Tepem te ne, imam pa vsaj mir pred tabo". Nikdar v življenju si nisem mislila, da bom nekoč tako zelo razočarana nad svojima otrokoma ki sem jima nudila vse, kar sem jima lahko. Zdaj samo čakam razplet zapuščinske razprave in komaj čakam, da grem, na stara leta daleč stran od svojih otrok. Nekam v miru počakati na svoj konec. Otroci so zadovoljni dokler imajo vsega dovolj, ko pa starši ne zmorejo več pa se pokaže v bistvu njihov pravi značaj, ki je v času lagodja prikrit. Tudi v zgornjem pismu študenta zaznam veliko egoizma. Vsaka zgodba, kakršna koli že je ima vedno dve plati.
Če me je življenje česa naučilo, me je tega, da nikoli ne obsojam na podlagi pripovedi ene strani v konfliktu, pa če se sliši še tako iskrena in pretresljiva.
Statistika: Objavljeno Napisal Tvoja_teta — 27 Feb 2017 12:08
